50 let sinode in sprave - 50 Jahre Synode und Versöhnung

 50 let Ortstafelšturma, 50 let sinode in sprave

 

Le nekaj dni po »ortstafelšturmu« in velikih demonstracijah v Celovcu dne 15. oktobra 1972 proti 205 krajevnim tablam je Katoliški cerkvi uspelo odpreti novo poglavje v odnosih med Nemci in Slovenci na Koroškem.

Predlog o »Sožitju« obeh narodnih skupin je bil sprejet z veliko večino 122 od 164 navzočih članov sinode.

Pred tem pa se je v imenu narodnostne skupnosti pogumno in iskreno opravičil član sinode profesor Valentin Inzko, ki je tudi v zvezi s koroškimi rojaki, deportiranimi in umorjenimi leta 1945, prvič »prosil Nemce za odpuščanje« za trpljenje, ki so ga povzročili Slovenci Nemcem. Ravno tako se je opravičil odvetnik iz Beljaka, dr. Helmut Ebner, za vse Slovencem prizadete krivice in trpljenje. Led je bil prebit.

Dr. Inzko je v poznejših letih zatrdil, da sprava v Cerkvi na Koroškem ni bila taktika ali strategija, saj bi potem zagotovo propadla, ampak globoko krščanski nagib. Govoril je tudi o navzočnosti Svetega Duha.

Po mnenju uglednega teologa in pedagoga, dr. Josefa Tilla, je to opravičilo pomenilo »odločilen preboj za uspeh sinode.« Dr. Till sinodalni dokument imenuje »Magna Charta« temeljni zakon dvojezičnosti v Cerkvi na Koroškem. Ta dokument je neločljivo povezan tudi z imenom dr. Ernsta Waldsteina, vendar ga je podprla ogromna večina nemških in slovenskih članov sinode. To je pomembno omeniti, saj je bilo treba idejo sprave prenesti v župnije in v novoustanovljene župnijske svete. Tam je bilo pogosto v ledenem ozračju in pri enako ledenih temperaturah v ospredju sodelovanje obeh narodnih skupin, ki sta se trudili napredovati s potrpežljivim delom, tudi z malimi koraki, vendar se pri tem verniki niso izogibali konfliktnim temam in težkim vprašanjem. Pri tem so poskušali ustvariti sinergije. Dr. Waldstein je župnijske svete označil nekoč za pionirje in nekake predhodnike konsenzne skupine, ki je bila ustanovljena 33 let pozneje. 

Dejavnost slovensko-nemškega koordinacijskega odbora je spremljala publikacija »Gemeinsames Kärnten« (Skupna Koroška), ki sta jo sporazumno izdajala dr. Waldstein in dr. Inzko in v kateri je bila na več kot 11.000 straneh med drugim obdelana tudi zgodovina Koroške. Tudi dejstvo, da je moral prvi seminar zgodovinarjev potekati v Salzburgu in ne na Koroškem, priča o tem, kako napeto je bilo takratno vzdušje.

Predsednik Zbora narodnih predstavnikov pri Narodnemu svetu koroških Slovencev, Nanti Olip, poudarja, da je dvojezičnost v Katoliški cerkvi na Koroškem od taktrat »postala samoumevna«. Cerkev je imela pionirsko vlogo, ki so jo s časovnim zamikom posnemale vladne in nevladne ustanove. Tako tudi pri opravičevanju za Slovencem prizadete krivice in zamude na političnem področju. 

Olip je poudaril, da je primerno in pravično, da se na eni strani spomnimo »Ortstafelšturma« in na drugi strani poti, ki jo je Katoliška cerkev na Koroškem ubrala ta teden pred 50 leti in na katero je lahko upravičeno ponosna. 

»Koroški Slovenci smo prav tako ponosni na oba pionirja sprave, dr. Waldsteina in dr. Inzka, saj je bil slednji tudi dolgoletni sodelavec in predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev«, je menil Nanti Olip.

Glede na položaj Cerkve po svetu pa se Cerkev na Koroškem ne bo mogla izogniti temu, da naj bi sicer gradila na dosedanjih najboljših izkušnjah in praksah, vendar naj bi istočasno še enkrat na novo oblikovala prihodnost Cerkve na Koroškem, kot je to storila pred natanko 50 leti.